Sem Matej; kličejo me tudi Miško. Otroštvo, puberteto, adolescenco sem bolj ali manj uspešno prebrodil.
In gledam moje stare fotografije. Komaj sem shodil, sem že dirkal s kolesom; potem sem ga prebarval. Škoda, da se na sliki ne vidi, kako sem pobarval tudi svoje noge.

Ko sem bil pri sošolki na rojstnem dnevu, sem skočil čez elastiko naravnost na robnik. Škoda, da se ne vidijo mavrične barve na mojem obrazu.
In potem so tu fotke iz vrtca. Ne spomnim se več vseh sotrpinov. Škoda, da so obrazi zbledeli.

Ko sem postal šolar, sem postal tudi hokejist. Še dobro, da se na sliki ne vidi, kako sem trepetal v golu, ko so se proti meni zakadili nasprotniki. Koliko veselih in tudi žalostnih scen, koliko adrenalinskih dogodkov se je odvijalo na ledenih ploskvah po domovini in tujini! No, saj kar nekaj slik imam, ampak še mnogo več jih je utonilo v pozabo.

Iz osnovne šole se najbolj spomnim razrednika Matjaža Šurca. Ko gledam slike z valete, kar zaslišim njegovo flavto; sošolke pa ga prav zaljubljeno gledajo – žal, z rdečimi očmi. Glasbo sem tudi sam imel vedno rad. Sestra Polona mi je s svojo žepnino kupila prvo harmoniko. Ampak celo na sliki se vidi, kako sem »fušal« - ce namesto ge. Sliko starega očeta pa kar razganja, tako ponosno stoji ob meni s svojo harmoniko.

In že so tu slike iz srednje šole – radovljiške gimnazije. Učenje je kar šlo, še bolj pa druženje s prijatelji in seveda s prijateljicami. Glej, tu je pa ga. Hlebanja, moja razredničarka, ki je tako razumevajoče vsa štiri leta opravičevala moje izostanke – zaradi treningov, seveda. Škoda, da se na sliki ne vidi, kako prijazna je bila. Na maturantskem plesu je prva soplesalka moja mami. Ne vidi se, na srečo, kako so se ji od ponosa zarosile oči.
Le kdo je slikal četvorko?! Motne slike so. Škoda.
V gimnaziji pa sem spoznal tudi mojo Klavdijo. Prav veliko njenih slik iz srednje šole nimam, ukradel pa sem ji eno iz otroštva. Kako je bila navihana, kako se je znala postaviti pred fotografa. Res, fotka z zgodbo!

In tu je še cel kup slik z raznih počitnic – najbolj se spomnim čudovite Črne gore. Lepše je bilo, kot je na teh slikah. Kako sva s Polono pozirala, Vojko pa je s svojim starim zenitom iskal pravo svetlobo, razdaljo, čas, zlati rez ...

Ja, danes je vse drugače. S Klavdijo ne potujeva več s starim golfom brez klime, predvsem pa ne nosiva s sabo cel kup filmov in ...
Ampak potujeva pa še! Mehika, Jamajka, Tajska, Vietnam, Kambodža, Kuba ... ali pa Pokljuka, Triglav, Stol ...

Ja, danes je vse drugače! Tudi fotografije! Kar ne morem jih odložiti! Ob njih se vrnem na kraj dogodka, zadiši mi mehiška tortilja, zaslišim kubansko salso, pomežikne mi lepa Tajka. Ali pa mi zašumijo pokljuške smreke, završi mrzel veter s Triglava ali Stola. Pocedijo se mi sline ob pogledu na Polonino poročno torto, pa tudi na mamino mesno štruco in orehovo potico.

Škoda, da nimam več časa. Priznam, fotografija me je kar malo obsedla, čeprav si vzamem čas tudi za tenis, hokej, nogomet, pa seveda za prijatelje. No, skoraj bi pozabil. Če mi ostane še kaj časa, študiram oz. že pišem diplomsko nalogo na FU.